Teniško štetje je ena najbolj prepoznavnih, hkrati pa tudi najbolj nenavadnih posebnosti tega športa. Prva osvojena točka pomeni 15, druga 30, tretja 40, naslednja pa lahko že prinese igro. Če oba igralca prideta do 40, sledijo še deuce, prednost in morda cela serija novih izenačenj. Zakaj tenis ne šteje preprosto 1, 2, 3 in 4? Presenetljivo je, da na to vprašanje nimamo povsem zanesljivega odgovora. Teniško štetje je namreč precej starejše od sodobnega tenisa.
Korenine segajo v srednjeveško Francijo
Predhodnik današnjega tenisa je bila francoska igra jeu de paume – »igra z dlanjo«. Mednarodna teniška zveza ITF njene začetke umešča v Francijo približno v 11. ali 12. stoletje. Sprva se je igralo z roko, pozneje z rokavicami, različnimi pripomočki in nazadnje z loparji. Iz te tradicije se je skozi stoletja razvil real tennis, iz njega pa je v 19. stoletju nastal sodobni tenis na travi oziroma lawn tennis. Zanimivo je, da je sodobni tenis skupaj z nekaterimi drugimi pravili podedoval tudi nenavadno štetje 15, 30 in 40.
Kaj imajo s tenisom opraviti 15, 30 in 45?
Ena najbolj razširjenih razlag izvor štetja povezuje s številčnico oziroma razdelitvijo kroga na štiri četrtine. Po tej teoriji naj bi se rezultat pomikal po četrtinah kroga: 15 – 30 – 45 – 60 Štiri osvojene točke oziroma prihod do 60 bi tako pomenil osvojeno igro. Razlaga je privlačna in matematično zelo elegantna. Pogosto jo najdemo v pripovedih o zgodovini tenisa, vendar zanjo ni dovolj zgodovinskih dokazov, da bi jo lahko predstavili kot nesporno dejstvo. Obstajajo tudi druge teorije o nastanku štetja, povezane s pravili in načinom igranja starega francoskega tenisa. Zato je najbolj korektno reči, da natančen razlog, zakaj so se uveljavile prav številke 15, 30 in 40, ni dokončno pojasnjen.
Toda zakaj potem 40 in ne 45?
To je morda še večja uganka. Če bi sistem res izhajal iz zaporedja 15, 30, 45 in 60, bi pričakovali, da bo tretja točka vredna 45. Toda tenis danes uporablja 40. Pogosto se navaja razlaga, da se je 45 sčasoma skrajšalo na 40 zaradi lažjega oziroma hitrejšega izgovarjanja. Tudi tega pa ne moremo z gotovostjo označiti za zgodovinsko dokazano razlago. Vemo pa nekaj drugega: sistem 15, 30 in 40 je obstajal že pred nastankom sodobnega tekmovalnega tenisa. Ko so se v 19. stoletju oblikovala pravila novega lawn tennisa, so obstajali tudi drugačni predlogi štetja. Leta 1877 pa je Wimbledon za svoje prvo prvenstvo sprejel sistem starejšega real tennisa: 15, 30, 40, deuce in advantage.
Današnje nenavadno štetje je torej dediščina precej starejše igre.
Zakaj pri 40 : 40 igre še ni konec?
Današnja pravila določajo, da mora igralec za osvojitev igre dobiti najmanj štiri točke in imeti najmanj dve točki prednosti. Pri rezultatu 40 : 40 zato nastopi deuce oziroma izenačenje. Igralec, ki osvoji naslednjo točko, dobi advantage – prednost. Če osvoji še naslednjo točko, dobi igro. Če naslednjo točko izgubi, se rezultat ponovno vrne na deuce. Zato lahko igra, ki je prišla do 40 : 40, teoretično traja zelo dolgo. Dokler eden od igralcev ne osvoji dveh zaporednih točk, igre ni konec.
Staro štetje je preživelo nastanek modernega tenisa
Ko se je tenis v drugi polovici 19. stoletja začel oblikovati v šport, kakršnega poznamo danes, niso bila vsa pravila samoumevna. Mednarodna teniška zveza navaja, da je Marylebone Cricket Club leta 1876 pri oblikovanju pravil med drugim sprejel sistem štetja iz real tennisa z izenačenjem in prednostjo. Wimbledon je leto pozneje na prvem prvenstvu prav tako uporabljal tradicionalno štetje 15, 30, 40, deuce in advantage. Pozneje so se spreminjale dimenzije igrišča, oprema, žogice, način serviranja in številna druga pravila. Osnovno štetje pa je preživelo. Tudi danes uradna pravila ITF določajo:
prva točka – 15
druga točka – 30
tretja točka – 40
četrta točka – igra
seveda pod pogojem, da igralec za zmago v igri doseže zahtevano prednost.
Ena največjih posebnosti tenisa
Če bi danes nekdo izumljal nov šport, bi težko prepričal igralce, da je najbolj logično šteti 0, 15, 30, 40, nato uporabiti francosko oziroma angleško zgodovinsko izrazje in pri izenačenju zahtevati še dve zaporedni osvojeni točki. Toda prav v tem je del čara tenisa. Ko na semaforju vidimo 15 : 30, ne gledamo samo trenutnega rezultata. Gledamo ostanek večstoletnega razvoja igre, ki je preživel prehod od francoskih samostanskih dvorišč in jeu de paume do Wimbledona in sodobnega profesionalnega tenisa.
In kam je torej izginilo 45?
Najbolj strokoven odgovor je nekoliko manj spektakularen, a toliko bolj zanimiv:Natančno ne vemo.
Vemo pa, da je 40 tam že zelo dolgo – in po vsem sodeč nima nobenega namena prepustiti svojega mesta številki 45.