Vsak rekreativni teniški igralec je že kdaj pred tekmo sprejel pomembno odločitev: »Danes bom igral pametno.« Ne bom tvegal. Ne bom napadal vsake žoge. Serviral bom zanesljivo. Žogo bom držal v igri in čakal na napako nasprotnika.
Odlična taktika. Potem se začne ogrevanje. Prvi forhend gre lepo po diagonali. Drugi tudi. Pri tretjem pa opaziš, da je nasprotnik nekoliko preveč na levi strani igrišča. In takrat se oglasi glas: »Zdaj. Paralela.« Žoga konča 40 centimetrov v avtu. Nič hudega. Ogrevanje je.
Začne se tekma. Pri 0:0 si še vedno discipliniran. Pri 15:0 prav tako. Pri 30:0 pa dobiš nekoliko višjo žogo na forhend. Normalen človek bi jo mirno poslal nazaj. Teniški igralec pa v tistem trenutku ne vidi več nasprotnika čez mrežo. Vidi Wimbledon. Polne tribune. Kamere. Komentator že vstaja s stola. Forhend winner po paraleli! Mreža. 30:15. »Zakaj?« se vprašaš.
Pri naslednji točki se vrneš k načrtu. »Zdaj pa res pametno.« Petnajst udarcev potrpežljivo držiš žogo v igri. Nasprotnik teče levo, desno, levo, desno. Končno ti pošlje kratko žogo. To je to. Stečeš naprej. Odprt teren. Samo še žogo moraš spraviti čez mrežo. Toda možgani imajo drugo idejo: »Krajšana.« Zakaj krajšana? Nihče ne ve. Niti ti. Žoga ostane na tvoji strani mreže.
In tako nekje sredi prvega niza ugotoviš največjo skrivnost rekreativnega tenisa: največji nasprotnik pogosto ni človek na drugi strani mreže. Največji nasprotnik je tisti genij na tvoji strani, ki pri 5:5 in 30:30 nenadoma dobi idejo za udarec, ki ga ni uspešno izvedel že od leta 2019.
Po tekmi seveda sledi analiza. »Danes sem ga imel.« »Samo preveč sem grešil.« »Če bi igral svojo igro, bi bilo drugače.« »Naslednjič bom igral bolj potrpežljivo.« Pospraviš loparje, greš domov in si popolnoma prepričan, da si se nekaj naučil.
Čez tri dni pride nova tekma. Prva nekoliko višja žoga na forhend. Nasprotnik stoji malo preveč levo. In spet se oglasi tisti glas: »Zdaj. Paralela.«
In greš.
Ker če bi se znali vedno obvladati, verjetno tenis sploh ne bi bil tako zabaven. 🎾