Pozdravljeni. Jaz sem njegov lopar. Skupaj sva že nekaj let in danes sem se odločil, da povem svojo plat zgodbe. Predvsem zato, ker sem naveličan biti kriv za njegov bekend. Dolgo sem bil tiho. Profesionalno sem opravljal svoje delo, prenašal udarce, okvirje, drgnjenje po pesku, vročino v prtljažniku avtomobila in občasno letenje proti klopi. Toda vse ima svoje meje. In jaz sem danes svojo dosegel.
Ko zadene winner, sva očitno zmagala samo zaradi njega
To me najbolj boli. Pride kratka žoga. Gospod se lepo postavi, za spremembo pravočasno pripravi noge, zadene žogo pred telesom in pošlje forehand naravnost v kot. Nasprotnik samo pogleda. Winner. Takrat se moj lastnik samozavestno obrne in odkoraka proti osnovni črti. Včasih celo malo zavrti mene v roki. Kot da želi povedati: »Ja. To znam.« O meni niti besede. Nobenega: »Lepo si opravil, lopar.« Nič. Čez dve minuti isto žogo zadene z okvirjem in jo pošlje na sosednje igrišče. Takrat pa zaslišim: »S tem loparjem nekaj ni v redu.« Aha. Zdaj sva pa spet skupaj.
Posebno poglavje so strune
Ko igra dobro, so strune odlične. Ko igra slabo, so premehke. Naslednji teden so pretrde. Potem so izgubile napetost. Potem so napačne. Enkrat je celo rekel, da »danes žoga nekako čudno leti z loparja«. Naj pojasnim. Žoga ne leti čudno z mene. Ti jo čudno zadeneš. Ampak tega mu seveda ne morem povedati, ker sem športni rekvizit in za zdaj še nimam pravice do zagovornika.
Potem pride nov grip
To je vedno velik dogodek. Star grip je bil seveda glavni razlog za zadnje tri poraze. Zato dobim novega. Lepo me ovije, poravna robove, na koncu naredi še tisti profesionalni zaključek s trakom. Prime me v roko, pogleda, malo zamahne po dnevni sobi in reče: »To je zdaj čisto drug občutek.« Naslednji dan izgubi 6:2, 6:1. Takrat grip ni več tema.
Najhuje je, ko začne gledati nove loparje
To je ponižujoče. Sedim doma v torbi, on pa zvečer na telefonu gleda druge. »Več kontrole.« »Več spina.« »Več moči.« »Več občutka.« Oprostite? Štiri leta sem z njim. Poznam njegov forehand, njegov bekend, njegov servis in tisto njegovo čudno skrajšano žogo, za katero je prepričan, da je drop shot. In zdaj bo neki novi model rešil vse? Naj ga kupi. Bomo videli. Mi loparji se med sabo pogovarjamo.
Poznam tudi njegove izgovore
Veter. Sonce. Premehke žoge. Pretrde žoge. Prepočasno igrišče. Prehitro igrišče. Mreža je malo previsoka. Črta je čudna. Nasprotnik igra čuden tenis. Sosednje igrišče je preglasno. Premalo je spal. Preveč je jedel. Ni še nič jedel. In moj najljubši: »Danes enostavno nimam občutka.« Takrat bi mu najraje odgovoril: Jaz sem ves čas tukaj. Morda danes nimaš občutka ti.
Ampak nekaj vam moram priznati
Kljub vsemu ga imam rad. Vem, kdaj pride na igrišče slabe volje in po desetih minutah pozabi na vse drugo. Vem, kako vesel je, ko po dolgem času zadene udarec, ki ga je želel. Vem, kako včasih po dobri tekmi še nekaj sekund stoji ob mreži in bi najraje igral še en set. In vem tudi, da me bo jutri spet vzel iz torbe. Malo bo popravil strune. Dvakrat zamahnil. Pogledal proti drugi strani mreže. In spet bova poskusila. Verjetno bom pri prvem winnerju popolnoma nepomemben, pri prvi zgrešeni žogi pa bom ponovno osumljen. Takšno je življenje teniškega loparja. Toda po vseh teh letih sem o svojem lastniku vendarle ugotovil nekaj, česar sam še vedno ne razume.
Lopar je ves čas isti. Igralec pa na igrišče vsak dan prinese drugačno glavo.
In verjemite mi. Veliko tekem se odloči prav tam.