odlična tema za Teniško razmišljanje, ker je pri rekreativnem tenisu brez sodnika to verjetno ena najbolj neprijetnih situacij. Pogledal sem tudi uradna pravila ITF za dvoboje brez glavnega sodnika ter USTA-jeva pravila fair playa. Zanimivo je, da pravila precej jasno določajo, kako naj se igralec obnaša pri spornih žogah, odtisih in celo pri nesoglasju glede rezultata.
Teniško razmišljanje: Kaj storiti, ko nasprotnik goljufa?
Tenis ima eno precej nenavadno posebnost. Na tisoče rekreativnih tekem se vsak dan odigra brez sodnika. Igralca si sama štejeta rezultat, sama odločata, ali je bila žoga dobra ali zunaj, na peščeni podlagi preverjata odtise in sta pravzaprav hkrati igralca in sodnika. Dokler sta na igrišču dva poštena človeka, sistem deluje presenetljivo dobro.
Kaj pa, ko ne? Ko žoga pristane na črti, nasprotnik pa brez pomisleka zakliče: »Avt!« Ko pokaže odtis, ki je pol metra stran od mesta, kjer je žoga dejansko pristala. Ko pri 30:30 nenadoma trdi, da je 40:15. Ko se pri pomembnih točkah črte začnejo čudežno ožiti. Takrat tenis ni več samo igra forhenda in bekhenda. Postane tudi preizkus živcev.
Osnovno pravilo je zelo preprosto: če nisi prepričan, je žoga dobra
Pri tekmah brez sodnika igralec praviloma odloča o žogah na svoji strani igrišča. Toda s tem ne dobi pravice, da odloča po občutku. Osnovno načelo fair playa je, da mora v primeru dvoma odločiti v korist nasprotnika. Če nisi prepričan, da je bila žoga zunaj, je žoga dobra. To je pomembna razlika. »Mislim, da je bila zunaj« ni isto kot »videl sem, da je bila zunaj«. Žoga, ki se dotakne črte, je dobra. Žoga, pri kateri nisi jasno videl prostora med odtisom in črto, bi morala biti dobra. Pri rekreativnem tenisu brez sodnika to zahteva nekaj, česar ne more zapisati noben pravilnik – poštenost.
Peščeno igrišče ne laže. Igralec včasih lahko.
Na pesku imamo veliko prednost: žoga praviloma pusti odtis. Zato je nekoliko nenavadno, ko nekdo zakliče »avt«, potem pa odtisa nenadoma ne najde. Ali pokaže sled, za katero oba dobro vesta, da je nastala približno tri izmenjave prej. Pri uradnih postopkih ITF za tekme na pesku je pregled odtisa posebej urejen. Če pride do spora, je pomembno ugotoviti pravi odtis; če igralec namenoma izbriše odtis, preden je odločitev sprejeta, s tem dejansko prepusti odločitev oziroma prizna nasprotnikovo trditev. Pri tekmah brez glavnega sodnika lahko ob sporu poseže tudi pristojni sodnik oziroma referee.
Na rekreativni tekmi seveda pogosto ni nikogar, ki bi ga lahko poklical. Zato velja preprosto pravilo zdrave pameti: če kličeš tesen avt na pesku, bodi pripravljen pokazati odtis. In če si se zmotil, reci: »Imaš prav, dobra je.« To ni znak šibkosti. To je tenis.
Prvi sum še ni razlog za vojno
Vsak se lahko zmoti. Tudi ti. Nasprotnik lahko napačno vidi žogo, zamenja odtis ali se iskreno zmoti pri rezultatu. Zato po eni sporni odločitvi nima smisla začeti dvoboja v dvoboju. »Mislim, da je bila dobra. Mi pokažeš odtis?« To je povsem dovolj. Če se zgodi še enkrat, opozoriš nekoliko jasneje. Če se začne dogajati redno in predvsem pri pomembnih točkah, pa ne govorimo več nujno o napaki. Takrat imamo problem.
Najslabša možna rešitev: če kradeš ti, bom kradel tudi jaz
To je verjetno najbolj mamljiva reakcija. Nasprotnik ti vzame dve očitno dobri žogi in v glavi se pojavi misel: »Dobro. Naslednja tvoja blizu črte gre ven.« Ne. V trenutku, ko začneš namerno vračati z enako mero, na igrišču nista več en igralec, ki goljufa, in drugi, ki se temu upira. Na igrišču sta dva igralca, ki goljufata.
Poleg tega se zgodi še nekaj hujšega: nehaš igrati tenis. Namesto o naslednjem servisu razmišljaš o prejšnji ukradeni točki. Namesto da gledaš žogo, opazuješ nasprotnika. Namesto taktike pripravljaš maščevanje. In goljuf je dosegel dvojno zmago: vzel ti je točko in še koncentracijo.
Kaj pa, če nasprotnik »krade« rezultat?
Tudi to se dogaja. »30:30.« – »Ne, 40:15.« In nenadoma oba stojita pri mreži ter rekonstruirata zadnjih pet minut svojega življenja. Pravila fair playa poznajo rešitev tudi za to. Najprej poskušata rekonstruirati točke oziroma igre, glede katerih se oba strinjata, in ponovno odigrata samo sporni del. Če to ni mogoče, nadaljujeta od rezultata, glede katerega se oba strinjata.
Še boljša preventiva pa je zelo preprosta: rezultat povej na glas pred vsakim servisom. »30:15.« Če se nasprotnik ne strinja, bo to povedal takoj in spor rešita, preden odigrata še štiri točke.
Ko ugotoviš, da ne gre več za pomoto
Obstaja razlika med igralcem, ki se dvakrat zmoti, in igralcem, pri katerem se vse napake dogajajo v isto smer. Če se sporne odločitve ponavljajo, povej mirno in jasno: »Zdaj sva imela že več spornih odločitev. Prosim, da pri tesnih žogah igrava po pravilu, da je ob dvomu žoga dobra, na pesku pa pri spornem avtu pokaževa odtis.«
Brez kričanja. Brez žalitev. Brez »ti vedno goljufaš«. Govori o konkretnih dogodkih. Če gre za organizirano tekmovanje, kjer je prisoten vodja tekmovanja, referee ali druga uradna oseba, jo ob ponavljajočih se težavah pokliči. ITF pri tekmah brez glavnega sodnika prav zaradi takšnih primerov predvideva možnost posredovanja uradne osebe, ki lahko spremlja nadaljevanje dvoboja in ukrepa ob očitno napačnih klicih. To ni tožarjenje. To je razlog, zaradi katerega uradna oseba obstaja.
In če sodnika ni?
Takrat pridemo do težjega vprašanja rekreativnega tenisa. Koliko si pripravljen prenašati samo zato, da tekmo dokončaš? Ena napačna odločitev? Se zgodi. Dve? Morda slab dan. Pet očitnih odločitev, izmišljanje rezultata, napačni odtisi in prepiranje pri vsaki pomembni točki? Takrat se lahko vprašaš, ali ima takšna tekma sploh še smisel.
Rezultat rekreativne teniške tekme ni pomembnejši od osnovnega športnega spoštovanja. Če nekdo sistematično zavrača pošteno igro in ni možnosti uradnega posredovanja, je v skrajnem primeru povsem legitimno tudi prekiniti dvoboj in dogodek pozneje prijaviti organizatorju oziroma vodji lige. Izgubljena tekma boli precej manj kot ura in pol prerekanja z nekom, ki se je že pred tekmo odločil, da bodo njegove črte nekoliko ožje od tvojih.
Najtežji nasprotnik je tisti, ki ti pride v glavo
Pri vsem skupaj obstaja še športna plat. Goljufanje nasprotnika ne sme postati tvoja glavna tema tekme. Po sporni točki naredi nekaj sekund premora. Obrni se, popravi strune, pripravi se na naslednjo točko in si povej: Te točke ne morem več odigrati. Naslednjo lahko.
Morda ti je nasprotnik res vzel eno točko. Ne podari mu zaradi jeze še naslednjih treh. To je pogosto največja napaka igralca, ki je bil oškodovan. Spor je končan, toda v njegovi glavi se nadaljuje še tri igre.
Zanimiva ironija rekreativnega tenisa
Večina nas ne igra za Wimbledon. Ne igramo za milijone, ATP ali WTA točke in praviloma niti za denar. Igramo za rezultat na spletni strani, mesto na lestvici, pokal, pivo po tekmi in predvsem zato, ker imamo radi tenis. In prav zato je goljufanje na rekreativni tekmi tako absurdno. Če moraš za zmago pri 5:5 in 30:30 žogo, ki je zadela črto, razglasiti za avt, si morda dobil točko. Toda nekaj drugega si že izgubil.
Naslednjič, ko se znajdeš na drugi strani mreže proti igralcu, pri katerem so črte sumljivo ozke, zato poskusi ostati miren. Vprašaj za odtis. Jasno povej rezultat. Ob ponavljajočih se težavah opozori nasprotnika. Če obstaja uradna oseba, jo pokliči. Ne vračaj goljufije z goljufijo in predvsem ne dovoli, da ti nasprotnik ukrade še glavo. Kajti na koncu obstaja nekaj pomembnejšega od rezultata.
Zmaga ostane zapisana na lestvici. Način, kako si do nje prišel, pa ostane zapisan pri ljudeh, s katerimi igraš.