Obstajata dve vrsti teniških torb. Tiste, ki jih vidimo na televiziji, kjer ima profesionalec vse lepo zloženo, vsak lopar svoje mesto, brisače so čiste in bidoni stojijo v vrsti. In potem obstaja teniška torba rekreativca.
To ni torba. To je arheološko najdišče. Če je nisi temeljito pospravil vsaj dve sezoni, lahko z malo sreče med iskanjem overgripa rekonstruiraš precejšen del svoje teniške kariere.
Kaj vse živi v teniški torbi? Začnimo pri žogicah. V vsaki pravi rekreativni torbi so najmanj tri. Ne tri nove. Tri posamezne. Ena je skoraj nova, vendar nihče več ne ve, od kod je prišla. Druga je tako mehka, da bi bila primerna za igro s triletnikom. Tretja pa je verjetno še iz časa, ko si igral z drugim loparjem. Seveda jih ne vržeš stran. »Za ogrevanje bodo še dobre.« Ne bodo. Nikoli več jih ne boš uporabil. Toda ostale bodo v torbi. Poleg njih najdemo najmanj šest overgripov. Eden je še zapakiran, vendar napačne barve. Drugi je bil nekoč bel. Tretji je od prijatelja. Četrti je odrezan na polovico, ker si nekoč nekaj eksperimentiral. Ko pa dejansko potrebuješ nov grip, ugotoviš, da nimaš niti enega uporabnega.
Medicinski oddelek je prav tako obvezen. Dva povoja. Obliž. Nekaj, kar je bilo nekoč hladilni gel. Tableta, za katero nisi povsem prepričan, kaj je, zato je seveda ne boš vzel, ampak je tudi ne boš vrgel stran. Posebno mesto ima elastični povoj za koleno. Koleno te že dve leti ne boli več. Toda povoj ostaja. Za vsak slučaj. Ker rekreativni tenisač dobro ve, da se bolečina lahko vrne ravno tisti dan, ko povoj pustiš doma.
Potem pride hrana. Tu postane raziskovanje nevarnejše. Energijska ploščica, ki je preživela dve poletji v avtomobilu. Vrečka magnezija. Nekaj odprtih bonbonov. Prazen ovoj nečesa, kar naj bi zagotavljalo »maksimalno športno zmogljivost«. In banana. Banana zahteva posebno previdnost. Če je sveža, odlično. Če ne veš, kdaj si jo dal v torbo, je ne prijemaj brez zaščitne opreme. Arheologija ima vendarle svoja pravila.
Dokumentacija preteklih civilizacij se običajno skriva čisto na dnu. Račun za napenjanje loparja iz leta 2014. Star razpored lige. Listek s telefonsko številko nekoga, za katerega nimaš pojma, kdo je. Potrdilo o plačilu igrišča. Morda celo kakšen star žreb turnirja. Vse skupaj lepo zmečkano in prepojeno z zgodovino. In znojem. Predvsem z zgodovino, recimo.
In potem – njegovo veličanstvo. Sredi vsega tega kaosa leži lopar. 250 evrov. Morda dva. Skrbno izbran model. Pred nakupom si tri tedne bral teste. Primerjal velikost glave, težo, ravnotežje, swingweight in profil okvirja. Na forumu si prebral mnenje človeka iz Avstralije, ki igra popolnoma drugačen tenis od tebe, a mu iz neznanega razloga popolnoma zaupaš. Lopar je vrhunski. Okoli njega pa ležijo mokra brisača, dve prazni plastenki in banana, ki je pravkar dobila volilno pravico.
Dobrodošli v svetu rekreativnega tenisa.
Ampak šalo na stran. Dobro pripravljena torba lahko med tekmo pride še kako prav. Ne potrebujemo pol športne trgovine, nekaj stvari pa je res smiselno imeti vedno s seboj. Lopar – in če lahko, rezervnega. Seveda potrebujemo lopar. Če igraš tekme ali ligo, pa je zelo priporočljiv tudi rezervni. Struna se praviloma ne strga takrat, ko imaš tri rezervne loparje, ampak pri 5:5 v tretjem setu, ko imaš samo enega. Če imaš dva, naj bosta po možnosti podobno pripravljena in napeta. Rezervni lopar, ki ga nisi prijel tri leta in ima strune iz prejšnjega desetletja, je bolj spominek kot rezerva. Nove oziroma uporabne žogice. Če se s partnerjem izmenjujeta pri zagotavljanju žog, imej v torbi tubo dobrih žog, za ligaško tekmo pa nove. Najbolje še neodprte, da jih odpreš pred nasprotnikom. Stare lahko obdržiš za ogrevanje ali trening – vendar postavi mejo.
Dovolj tekočine. To je precej pomembnejše od petega overgripa. Voda naj bo osnova, pri daljših tekmah in večjem potenju pa pride prav tudi napitek z elektroliti. Predvsem poleti ni pametno računati na to, da bo na igrišču avtomat ali odprt lokal.
Nekaj za energijo. Banana je odlična ideja. Sveža banana. Za daljše igranje lahko dodaš energijsko ploščico ali drug enostaven prigrizek, ki ga dobro prenašaš. Namen ni organizirati piknika med menjavo strani, ampak imeti nekaj pri roki, če začne zmanjkovati energije. Brisača, kapa in zaščita pred soncem. Čista brisača je skoraj obvezna. Poleti dodaj kapo in zaščito pred soncem. Če veliko igraš zunaj, so to stvari, ki jih je smiselno pustiti kar v torbi. Sončna krema, ki je doma v kopalnici, med tretjim setom ne pomaga veliko. Overgrip. En ali dva. Uporabna. Ne šest fosiliziranih primerkov različnih proizvajalcev. Če se veliko potiš, lahko svež grip precej spremeni občutek in predvsem prepreči, da bi moral pri servisu preverjati, ali lopar leti hitreje od žogice. Majhen komplet prve pomoči. Ni treba nositi ambulante. Nekaj obližev, športni trak oziroma tape in kakšen povoj povsem zadostujejo za manjše težave. Če imaš nekaj, kar zaradi preteklih težav redno uporabljaš – opornico, trak ali podobno – naj ima stalno mesto v torbi. Rezervna majica in nogavice. To je ena tistih stvari, za katero misliš, da je ne potrebuješ, dokler je ne potrebuješ. Suha majica med tekmo je prijetna. Suhe nogavice med dolgo tekmo pa so lahko pravo malo razkošje. Brisača za teren, medtem ko “kompleta” za tuširanje po tenisu tu ne bomo omenjali. Prav pridejo tudi rezervne vezalke, manjša vrečka za mokra oblačila in robčki. In potem je dovolj. Res. Ne potrebuješ 14 kilogramov opreme za dve uri rekreativnega tenisa.
Morda najboljša teniška torba ni tista, v kateri imamo vse. Ampak tista, v kateri vemo, kaj imamo in kje je. Zato jo tu in tam izprazni. Vrzi stran stare plastenke. Upokoji mrtve žogice. Preveri overgripe. Operi brisačo. Odstrani račune iz leta 2024.
In predvsem preveri banano. Ker lopar za 250 evrov ti lahko pomaga pri forehandu. Pred banano iz lanske sezone pa te ne more rešiti niti on. 😄