PrevNext

Matjaž Pogačar - predsednik SRTT

Slovenski rekreativni tenis tour – kako naprej?


Warning: Illegal string offset 'top' in /home/tenisrek/public_html/wp-content/themes/sportedge-parent/single.php on line 55

Ljubljana, 28.8.2012Za nami so trije turnirji slovenskega rekreativnega tenis toura (SRTT), na podlagi katerih že lahko zapišemo nekatere ugotovitve o trenutnem stanju in  razvojnih perspektivah tega zanimivega projekta. Tekmovanja slovenskega rekreativnega tenis toura postajajo vse bolj popularna, vsak dogodek beleži nov “rekord”, kar se tiče števila udeležencev. To predvsem velja za prave rekreativce, bivši tekmovalci so pri vključevanju v Tour še previdni in zadržani – med bivšimi tekmovalci  za SRTT sicer vlada kar veliko zanimanje, a vsi bi radi igrali med pravimi rekreativci. Ko izvedo, da med njimi ne morejo igrati, se za igranje v konkurenci bivših tekmovalcev ne odločijo. Po vsej verjetnosti gre počasnejši razvoj tekmovanj za bivše tekmovalce tudi na račun dejstva, da smo (razen državnega prvenstva)  ta tekmovanja organizirali sočasno s tekmovanji za prave rekreativce – če bi obe kategoriji ločili, oziroma jih organizirali ob različnih datumih, bi se marsikateri od pravih rekreativcev želel pomeriti z bivšimi tekmovalci, število udeležencev bi bilo večje, tekmovanje pa bolj zanimivo. Če govorimo o pravih rekreativcih, je znotraj te skupine moč opaziti velike kakovostne razlike – lahko govorimo o dveh ali celo o treh kvalitenih skupinah. Kar se tiče tekmovalnih ambicij, vsi vemo, da ni niti prijetno niti zanimivo hoditi na tekmovanja, kjer igralec odigra dve tekmi in obe gladko izgubi. Igralec srednje kvalitete nima možnosti za odmevnejši rezultat (kar večino igralcev ”žene naprej”), zato je velika verjetnost, da bo kmalu “obupal” in se nehal udeleževati turnirjev SRTT. Če bi tak igralec igral med sebi enakimi, bi bil rezultatsko veliko uspešnejši, motiv in želja za igranjem bi bila bistveno večja in predvsem bistveno “daljšega trajanja”. Zato bo rekreativna-tekmovalna komisija v prihodnosti premišljevala v dveh smereh: 1) vsi na neko tekmovanje prijavljeni igralci bi bili  razdeljeni na dve skupini: prva polovica prijavljenih (po jakostni lestvici TZS za prave rekreativce) bi igrala v svojem turnirju, recimo mu “močnejši turnir”, druga polovica pa v svojem turnirju, v “slabšem turnirju”; 2) v “boljši turnir” se lahko prijavijo samo igralci, ki so na jakostni lestvici TZS za rekreativce uvrščeni višje od, recimo, 100. mesta.  Seveda je pogoj za odločitev “o delitvi turnirjev” veliko število prijavljenih igralcev; če se na tekmovanje prijavi samo 32 igralcev, takšna odločitev ni smiselna, ker so stroški organizacije dveh tekmovanj bistveno večji. Takšen način izvedbe tekmovanj seveda ni naša “pogruntavščina”, poznajo ga tudi profesionalci: ko začenjaš pot poklicnega tenisača, začneš igrati na tekmovanjih z najnižjim nagradnim skladom (tako imenovana ITF Futures tekmovanja); če si dovolj uspešen, da se na jakostni lestvici dvigaš, se lahko začneš udeleževati tako imenovanih ATP Challenger tekmovanj, končni cilj vsakega igralca pa je seveda igranje na največjih tekmovanjih (Grand Slam, ATP  serija 250, 500 in 100), kamor se praviloma uvrščajo samo igralci, ki so “top 100″.

Naslednja  ”težava” je prosti čas, ki ga igralci lahko namenijo tenisu. Rekreativna tekmovanja trajajo najmanj tri dni (če v turnirju igra 32 igralcev), na srečo pa takšna časovna obveznost “zadane”samo najboljše. Vsi ostali morajo računati, da bodo na tekmovanju morali preživeli najmanj dva dni.  Rekreativno-tekmovalna komisija je skupaj s predstavniki igralcev proučevala možnost alternativnih načinov štetja (do 9, do 6, na dva dobljena niza do 4, itd.), ki bi omogočili igranje treh tekem na dan, a prišli smo do zaključka, da alternativne metode štetja pridejo v poštev samo v tolažilnih skupinah in v izrednih primerih (dan in pol pada dež, v kratkem času je potrebno odigrati veliko število dvobojev; majhno število igralcev, zato je tekmovanje organizirano po sistemu round robin; itd).

Posebno poglavje je menedžment (vodenje) slovenskega rekreativnega toura, v tem trenutku celotno tekmovanje vodi komisija v sestavi Matjaž Pogačar (predsednik, na veliki fotografiji), Anton Grosman (podpredsednik), Franci Hrovat, Dušan Razboršek in Miha Bitežnik (člani), ki dela povsem volontersko, iz ljubezni do tenisa - nihče za svoje delo in naloge ne dobi niti centa. Teniška zveza Slovenije projekta finančno ne podpira. Dela je ogromno, preveč, da bi ga en človek opravljal ljubiteljsko – slej ali prej bo potrebno zagotoviti finančna sredstva za človeka, ki bo izdeloval lestvice, vodil registracije, posodabljal spletno stran, komuniciral z igralci, organizatorji in bodočimi sponzorji, pisal članke za medije in še bi lahko naštevali. Gre za skoraj “full time job”! Računati na pomoč Teniške zveze Slovenije ne gre, saj ima v tem trenutku le-ta velike finančne  (kot skoraj vse nacionalne panožne zveze) in kadrovske težave, zato si bomo morali pomagati sami. Možni viri financiranja so letna članarina, kotizacija za organizatorje tekmovanj (vsak organizator plača nek določen znesek), sponzorska sredstva (za katera vemo, kako težko jih je dobiti) in morda še kaj. To je eden od najresnejših problemov SRTT-ja, saj so zgoraj našteta dela “povezana, soodvisna in eno z drugim pogojevana” – če ne bo igralcev, ne bo tekmovanj…če ne bo organizatorjev, spet ne bo tekmovanj…če ne bo sponzorjev, ne bo igralcev….če ne bo nekoga, ki bo povezoval “vse niti”, bodo tekmovanja propadla. Kot lahko vidimo, gre za zelo občutljivo problematiko, ki se v zelo kratkem času  lahko “zruši”. V tem trenutku smo še vsi “euforični”, ker gre za nekaj novega, ker za enkrat vse dobro teče, ker so igralci “medijske zvezde”, itd….kako pa bo čez nekaj časa? Bomo sposobni narediti korak naprej in rešiti težave oziroma se izogniti nevarnostim, o katerih smo pisali nekaj vrstic više? Smo optimisti, potrebujemo samo nekaj časa in razumevanja…če gre kaj “narobe”, ne pozabite, da smo na začetku in da kljub znanju in izkušnjam, ki jih imamo v rekreativno -tekmovalni komisiji, včasih tudi lahko naredimo napako. Ob tej priložnosti pozivamo vse, ki imate čas in voljo, da s predlogi, nasveti, pozitivnimi in negativnimi kritikami pa tudi z “odpiranjem vrat” morebitnim sponzorjem pomagate našemu touru, da premaga “porodne težave”.  Ali če se izrazimo po “letalsko”: največja nevarnost za letalo in potnike “preži” pri vzletu….