PrevNext

Nosilec mreže

Letvica in nosilec

Odgovori na vsa vprašanja


Warning: Illegal string offset 'top' in /home/tenisrek/public_html/wp-content/themes/sportedge-parent/single.php on line 55

Ljubljana, 4.12.2012- Pred dnevi smo objavili nekaj vprašanj o pravilih tenisa, pravilne odgovore na njih pa lahko najdete spodaj.

Primer 7:  Koliko je visoka mreža na sredini?      a)      1,00 m točno        b)  0,914 m          c) v roko vzamem letvico za igro posameznikov in mreža na sredini mora biti visoka ravno toliko, kot je dolga  letvica.

Pravilen odgovor: je B. Pika. Tu ni dosti za govoriti. Letvica za igro posameznikov je visoka 107 cm, kar je skoraj 16 cm več, kot mora biti mreža visoka na sredini; tudi zaradi tega dejstva vam bo vsak trener govoril, da morate za visoko procentualni tesni igrati diagonale in ne paralele. A ker so to že “velike skrivnosti”, bomo nadaljnje razlage prepustili kar trenerjem, vi pa jim boste za to plačali kakšen eur ali dva.

Primer 6:  Če je glavni sodnik v prejšnjem primeru po tvoje ravnal narobe, ali lahko sploh kaj storiš, da točke ne bi izgubil?       a) nič ne moreš storiti, saj je sodnik glavni šef       b) lahko se takoj pritožiš vrhovnemu sodniku, da on odloči          c) lahko se pritožiš Tekmovalni komisiji po tekmi

Terminologija: vprašanja dejstev – o vprašanjih dejstev (kaj se je zgodilo na igrišču: je žoga padla v out ali ne, se je žoga dotaknila mreže ali ne, je žoga na tla padla dvakrat ali ne, itd.) končno odloča glavni sodnik (sodnik na stolu); tudi če vrhovni sodnik, ki stoji ob igrišču, vidi očitno napako glavnega sodnika, njegove odločitve ne sme spremeniti; vprašanja pravil: o vprašanjih pravil (kaj narediti, če se servirana žoga dotakne mreže, branilec, ki stoji za osnovno črto, pa jo ujame še preden pade na tla – je to out ali ponavljanje servisa?) prvi odloča glavni sodnik, končno pa vrhovni sodnik.

Pravilen odgovor: je odgovor B;  igralec se o vprašanjih dejstev ne more pritožiti vrhovnemu sodniku, lahko pa se mu pritoži o vprašanjih pravil. V našem primeru ne gre za to, ali se je žoga dotaknila mreže ali ne in ali je branilec ujel žogo ali ne, ampak kako pravilno (v skladu s pravili tenisa)  odsoditi v takem primeru; če igralec smatra, da so bila kršena pravila, se na odločitev glavnega sodnika lahko pritoži vrhovnemu sodniku in to TAKOJ, KO NASTANE SPORNI PRIMER. Igra se prekine, vrhovni sodnik po prihodu na igrišče skupaj s sodnikom in igralci ugotovi vsa dejstva in končno presodi. Pritožba na odločitev vrhovnega sodnika na igrišču ni možna (da bi za končno odločitev, recimo,  poklicali predsednika tekmovalne komisije), lahko pa se igralec po koncu tekme pritoži omenjeni komisiji – če ta ugotovi, da je vrhovni sodnik naredil napako, ga zaradi tega lahko tako ali drugače kaznuje, rezultat nekega dvoboja pa kljub napaki ostaja.

Primer 5:  Ti serviraš prvi servis in zgrešiš (žogo  udariš v mrežo). Serviraš še drugič, žoga zadane vrh mreže, se visoko in daleč odbije,  še preden pa pade na tla, jo tvoj nasprotnik, ki stoji en meter za zadnjo črto, ujame. Glavni sodnik (tekma se sodi) dosodi dvojno napako in s tem točko nasprotniku. Možna odgovora:     a) sodnik je ravnal prav, saj je šla žoga daleč v aut           b) sodnik je dosodil narobe

Terminologija: osnovna linija (v našem primeru imenovana zadnja črta) – črta, ki označuje konec igrišča po dolžini; branilec – igralec, ki vrača servirano žogo; pri tem lahko stoji, kjerkoli želi, tudi v servis polju, a mora žogo udariti po odboju (ne sme igrati voleja); tudi branilčev partner v igri dvojic lahko stoji v servis polju, a ne sme tik pred servisom iz njega (to je potem namerno oviranje). Dejstvo: servirana žoga se je dotaknila mreža; servirane žoge se je branilec dotaknil, še preden je padla na tla oziroma se dotaknila stalne naprave.

Pravilen odgovor: drugi servis se ponavlja. Servirana žoga se je dotaknila mreže, kar pomeni, da se servis ponavlja, če žoga pade v pravilno servis polje ALI ČE SE JE BRANILEC ALI BRANILČEV PARTNER V IGRI DVOJIC DOTAKNE, ŠE PREDEN PADE NA TLA, NE GLEDE NA TO, KJE EDEN ALI DRUGI STOJITA. Če se žoga v našem primeru ne bi dotaknila mreže, ampak bi neposredno zadela branilca ali njegovega partnerja (ni važno, kje stojita), bi server celo dobil točko. Zgodi se, da servirana žoga zadane vrh mreže in se visoko a ne preveč dolgo odbije malo v stran. Tik preden žoga  pade na tla, jo ujame pobiralec žog, ki je stal poleg nosilca mreže. Če je iz nastale situacije popolnoma jasno, da bi šla žoga v out, je servis napaka, če pa ni popolnoma jasno, ali bi žoga padla v servis polje ali ne, pa se dosodi ponavljanje tega servisa. Če bi se to zgodilo med igranjem točke, bi se ponavljala cela točka (prvi servis).

Primer 4)      Nasprotniku je iz žepa padla žoga na tla, trenutek za tem, ko je stopil nanjo, pa je udaril forhend in žogo poslal v mrežo. Reče ti: “Oviran sem bil, ker mi je padla žoga iz žepa. Točko morava ponavljati!”  Možna odgovora:    a) točka se ponavlja         b) nasprotnik izgubi točko

Terminologija: oviranje – če se ne igrišču zgodi nekaj, kar zmoti igro, oziroma vpliva ali bi lahko vplivalo na izvedbo udarca igralca (igralcev), se mora igra prekiniti; prekine jo lahko sodnik ali pa igralci sami, če dvoboja ne sodi sodnik; namerno oviranje - če igralec (ali njegov trener, njegovi navijači, itd.) stori nekaj z namenom, da bi zmotil nasprotnika pri izvedbi udarca (recimo zavpije na ves glas BUUU, na mreži nenormalno krili z rokami, seže z loparjem na nasprotnikovo stran, da bi preprečil izvedbo nasprotnikovega udarca, itd.); nenamerno oviranje – če igralec nenamerno stori nekaj, kar vpliva ali bi lahko vplivalo na izvedbo nasprotnikovega udarca (z glave mu med igro na tla pade kapa, iz žepa mu na tla pade žoga, itd.). Dejstvo: igralec je s tem, ko mu je na tla iz žepa padla žoga, zmotil sebe in ne nasprotnika.

Pravilen odgovor: b) nasprotnik izgubi točko. Igralec ne more ovirati samega sebe. Če bi nasprotnik žogo s fohendom pravilno vrnil, bi se igra prekinila in točka ponovila, saj bi bil moten nasprotnik (torej vi). Vsako naslednje nenamerno oviranje v nadaljevanju igre prekvalificiramo v namerno oviranje, tako da igralec, ki mu je prvič, recimo, padla kapa z glave, drugič pa, recimo,  žoga iz žepa, že izgubi točko. Če je na igrišču sodnik, mora o tem postopku “prekvalifikacije” obvestiti oba igralca. Klasična dilema, ki nastopi v igri dvojic, je komunikacija med igralcema: ali se govorjenje med igro smatra za oviranje, ali ne  - če med igro (igrajo igralca A in B proti igralcema C in D) igralec A loba nasprotnika in pri tem v žaru igre zavpije “NAZAJ” (svojemu soigralcu želi sporočiti, da naj od mreže steče na osnovno linijo), to ni oviranje nasprotnika. Če žoga, ki jo je udaril eden od nasprotnikov, leti na sredino igrišča in jo lahko udari tako igralec A kot tudi igralec B, igralec A pa zavpije “PUSTI”, to ni oviranje nasprotnika. Če igralec na osnovni črti, misleč, da bo nasprotnikova žoga končala v outu in z namenom, da sporoči svojemu soigralcu, naj žoge ne udari,  zavpije “PUSTI ali celo OUT”, žoga pa čez nekaj trenutkov pade v igrišče in ne v out, to ni oviranje za nasprotnika. Seveda se pojavljajo “mejni” primeri, ki pa jih praviloma ocenjuje (ali je šlo za namerno oviranje ali ne) sodnik. Klasičen primer: igralec A udari žogo in misleč, da bo končala v outu, na glas reče “Pa kako lahko to vedno zgrešim”. Žoga čez nekaj trenutkov pravilno pade v igrišče, a nasprotnik igralec B  je ne udari, saj je bil moten s strani nasprotnika. Besede, ki jih je izrekel igralec A, dejansko motijo igro, a niso bile izrečene z namenom motiti oz. ovirati nasprotnika. V tem primeru točko ponovimo zaradi nenamernega oviranja (če je bilo to prvo nenamerno oviranje v tekmi) in igralcu A damo vedeti, da bo naslednjič za kakršnokoli nenamerno oviranje točko izgubil. Če igralec B v tej situaciji žogo vrne, se igra nadaljuje. To naj bi bilo možno samo v tekmi brez sodnika; če tekmo sodi glavni sodnik, bi moral ta takoj po izrečenih besedah zaustaviti igro in ustrezno ukrepati.

Primer 3)      Tvoj nasprotnik vrže žog v zrak, da bi serviral drugi servis. Žogo želi udariti, a  jo zgreši (udari mimo,  žoge se niti ne dotakne), ker ga je zmotilo sonce. Žoga, ki jo je želel udariti, pade v izven igrišča (izza osnovne črte). Možni odgovori:  a) točka zate     b) igralec lahko servis ponavlja, ker ga je oviralo sonce, ker se žoge ni dotaknil in ker ni padla v igrišče .

Terminologija: osnovna črta – črta, ki označuje zadnji del igrišča (bejzlajna, če želite), črta, za katero moramo stati, ko serviramo; sonce – velika žareča krogla na nebu, ki te poleg tega, da te slepi pri servisu, stopi kot vosek, če nisi dobro fizično pripravljen. Dejstvo: server je žogo želel udariti, a jo je zgrešil.

Pravilen odgovor: točko dobiš ti. Kadar ima server žogo (ki jo pri servisu lahko vrže v katerokoli smer in stran, servis izpod roke je torej čisto ok zadeva, kar se tiče pravil) namen udariti, a jo iz kakršnegakoli razloga (razen v primeru oviranja s strani, recimo, nasprotnika: če bi ta tik pred tvojim zadetjem žoge zavpil “BUUU”) zgreši, je ta servis napaka. Če se je to zgodilo pri drugem servisu, server točko izgubi. Ne glede na to, kam pade žoga, ali je zapihal veter, ali se je ravno pokazalo sonce in ga oslepilo, itd. Seveda je sodnik tisti, ki oceni, ali je server poskušal udariti servis in žogo zgrešil, ali pa je šlo za prekinitev servisa še pred trenutkom stika loparja z žogo (točka udarca). V praksi težko naletimo na “mejne” probleme, takšne situacije ne povzročajo težav na igrišču, razen če ne poznate tega pravila. Velikokrat se zgodi, da neizkušeni linijski sodniki prekmalu zavpijejo “prestop” (foot-fault), server pa po klicu linijskega sodnika udari žogo v mrežo ali out. Pravila govorijo, da mora sodnik (linijski ali glavni) zaklicati “prestop” po  stiku serverjevega loparja in žoge, v nasprotnem primeru se smatra, da je bil server oviran in dobi prvi servis. To pišem zato, da bi vam pokazal, da v zgoraj opisanem primeru ni vedno “avtomatizma”, ker se tiče napačnega servisa, poznati je treba vse okoliščine. Sonce, veter in slab met žogice niso okoliščine, zaradi katerih bi servis ponavljali.

Primer 2)      Tvoj nasprotnik udari žogo in ta pade približno pol metra v out. Ti dosodiš out, tvoj nasprotnik pa zahteva pregled odtisa. Ti iščeš pravi odtis, a ga ne najdeš, ker je bila žoga toliko out, da si niti nisi skušal zapomniti, kje je pravi odtis žoge. Nasprotnik pravi: “Če nimaš odtisa, si pa izgubil točko!”  Možni odgovori:  a) točko dobi on                 b) točko dobiš ti            c) točka se ponavlja

Terminologija: glavni sodnik – sodnik, ki sedi na cca 2 metra visokem sodniškem stolu na igrišču in v določenem dvoboju sodi, ali je bila žoga out ali ne, objavlja rezultat, piše zapisnik, itd.; vrhovni sodnik – sodnik, ki ga na igrišču ne vidimo pogosto, po navadi sedi v pisarni, dela razpored, žreb, beleži rezultate posameznih dvobojev, itd. Dejstvo: na rekreativnih tekmovanjih imamo le malokrat opraviti z glavnimi sodniki, morda le v finalnem dvoboju; vlogo glavnega sodnika v večini primerov prevzameta igralca, ki sodita vsak na svoji strani. Vsako tekmovanje pa ima vhovnega sodnika, ki v primeru spora končno odloča o vseh stvareh. Pregled odtisa je po pravilih mogoč samo na peščenih igriščih!

Pravilen odgovor: pravila, ki bi govoril o tem, da igralec mora pokazati odtis, ni! Če v takšnem primeru na igrišče pride vrhovni sodnik, bo z nekaj vprašanji skušal ugotoviti dejstva – če si ti 120% prepričan v to, da je bil res out, mora vrhovni sodnik potrditi tvojo odločitev, če pa rečeš, da misliš, da je bil out, da nisi čisto prepričan, ali je bila žoga out ali ne, potem pa vrhovni sodnik dosodi točko nasprotniku. Kot pravna podlaga takšni proceduri reševanja tovrstnih problemov je pravilo tenisa, ki  govori  o tem, da če gre glavni sodnik, ki s s stola dosodi out ali pa out dosodi linijski sodnik, na pregled odtisa, a tega iz različnih vzrokov ne najde, velja prvotna odločitev (torej out – pa četudi v resnici ni bil out). Sedaj boste vsi “planili” in rekli: ” Ja potem bo pa vedno lahko rekel, da nima odtisa, vse živo bo sodil out, vedno bo 120% prepričan in vedno bo dobil točko”. Takšne trditve sugerirajo na to, da želite povedati, da vaš nasprotnik goljufa – če sumite, da vaš nasprotnik goljufa, pokličete vrhovnega sodnika, ki bo gledal dvoboj in popravljal očitne napake obeh igralcev. Osebno vedno izhajam iz dejstva, da se igralci MOTIMO (vsak se kdaj zmoti, pa tega niti ne ve), ne pa GOLJUFAMO. Če se nasprotnik po našem mnenju prevečkrat ZMOTI, pokličete vrhovnega sodnika, ki igralcema pomaga dokončati dvoboj. Če pa GOLJUFA (kar je zelo težko dokazati), pa sodnika pokličemo še prej!! Iz vseh napisanih dejstev zgornjega primera je pravilen odgovor torej odgovor B.

Primer 1: Tvoj nasprotnik med igranjem točke v dvoboju posameznikov udari žogo tako, da ta zadene nosilec mreže in se odbije tako, da pravilno pade v tvoje polje. Možni odgovori:  a) točko dobiš ti               b) igra se nadaljuje        c) točko dobi tvoj nasprotnik

Terminologija: nosilec mreže – do 15 cm debel in 107 cm visok po navadi kovinski “drog”, na katerega je pripeta mreža; največkrat je fiksiran/zabetoniran v tla, v redkih primerih se ga da tudi odstraniti; letvica za igro posameznikov –  do 7,5 cm debela in 107 cm visoka po navadi kovinska “palica”, ki na večini igrišč med igro posameznikov mrežo na razdalji 91,4 cm od zunanjega roba stranske črte za igro posameznikov drži na višini 107 cm. Na svetu  je nekaj turnirjev oziroma igrišč, kjer nosilce mreže lahko prestavljajo, odvisno od tega, ali gre za tekmo dvojic ali tekmo posamezno – v tem primeru letvice za igro posameznikov sploh ni; takšnega primera v Sloveniji ne poznam. Stalne naprave: vse, kar ni “aktivni” del igrišča in “aktivni” del mreže (stalna naprava na igrišču je recimo strop dvorane, stranske in zadnje ograje igrišča, sodniški stol, celo linijski sodniki in pobiralci žog, itd.). Aktivni del mreže v igri posameznikov je samo tisti del mreže, ki je med letvicama za igro posameznikov (vključujoč tudi obe letvici);  aktivni del mreže v igri dvojic je mreža med obema nosilcema mreže (vključujoč oba nosilca mreža). Dejstvo: v igri posameznikov se nosilec mreže in del mreže, ki je med letvico za igro posameznikov in nosilcem mreže, smatra za stalno napravo. Če žoga zadene stalno napravo, je točka končana. Naš primer: če v igri posameznikov na igrišču, ki  ima fiksne nosilce mreže (in ima potemtakem na igrišču tudi letvice za igro posameznikov), žoga zadene nosilec mreže, igralec, ki je zadel nosilec, izgubi točko. V igri dvojic bi bil takšen udarec pravilen, igra bi se nadaljevala. Če v igri posameznikov žoga zadene letvico za igro posameznikov, se igra nadaljuje (to pravilo ne velja pri servisu). Če v igri dvojic žoga zadene letvico za igro posameznikov, potem so igralci začetniki….letvice tam sploh ne bi smelo biti! Pa recimo, da je: igra se nadaljuje, v tem primeru sta letvici aktivni del mreže. Po koncu točke letvici odstranimo, točka velja (ni ponavljanja).

Pravilen odgovor: Pravilen prav gotovo ne more biti odgovor C: zakaj bi že jaz izgubil točko, če je on zadel nosilec mreže? Poleg tega nikjer ne piše, da jaz žoge, ki je zadela nosilec mreže, ne morem ujeti. Pravilen bi bil lahko odgovor B, saj bi se v primeru, da jaz žogo lahko ujamem, igra nadaljevala. Seveda ste iz zgornjega teksta že lahko razbrali, da v igri posameznikov tisti del mreže, ki je med letvico za igro posameznikov in nosilcem mreže, vključujoč nosilec mreže, spada med stalne naprave in če žoga med igro zadene stalno napravo, je točka končana. Torej je pravilni odgovor lahko samo odgovor A. V Sloveniji….kjer nimamo igrišč, kjer se da nosilce mreže za igro posameznikov prestaviti na mesto, kjer so običajno letvice za igro posameznikov. Če bi se dvoboj iz prvega primera našega testa o poznavanju pravil igral na takšnem igrišču, bi se igra nadaljevala. Vsi tisti, ki ste odgovorili z A ali B, imate prav. Da bi prišlo do samo enega možnega odgovora, bi morali tekst pri opisovanju prvega primera še malo razširiti. Recimo takole: “Tvoj nasprotnik med igranjem točke v dvoboju posameznikov, kjer je igrišče opremljeno tudi z letvicami za igro posameznikov,  udari žogo tako, da ta zadene nosilec mreže in se odbije tako, da pravilno pade v tvoje polje.”

Uf, sodniška….ni lahka! Mimogrede: ni ga bilo junaka, ki bi imel vse odgovore pravilne, zato smo se odločili, da med tistimi, ki so se potrudili in poslali odgovore, izžrebamo tistega, ki prejme nagrado – 5 doz teniških žogic Tecnifibre. Srečni izžrebanec je Eva Klampfer. Eva, žoge dobiš na prvem naslednjem tekmovanju, ki se ga udeležiš (če pa jih potrebuješ prej, pa sporoči).