Mešani odzivi na predlog o “sprostitvi”


Warning: Illegal string offset 'top' in /home/tenisrek/public_html/wp-content/themes/sportedge-parent/single.php on line 55

Ljubljana, 11.4.2013 – Odzivi na članek o morebitni sprostitvi pravil, kdo je pravzaprav pravi rekreativec in kdo ne, so zelo različni. Kar smo pravzaprav pričakovali… Večina igralcev v svojih komentarjih se sicer zaveda, da “ni nič večnega”, in se strinja, da je potrebno pravila prilagajati razmeram, pri tem pa opozarja na to, da bi “prehuda” sprostitev lahko ogrozila prvotno zamisel o tekmovanjih za prave, čiste rekreativce. Morda bi vsem, ki ste kakorkoli “vpleteni” v slovenski rekreativni tenis tour, ves značaj in velikost problema predstavil kar ne svojem primeru (da ne bom posegal v zasebnost drugih, ki imajo podobno kariero kot jaz): do svojega dvajsetega leta sem aktivno igral rokomet in si takrat poškodoval koleno do te mere, da nisem bil več v stanju igrati v “kontaktnih športih”. Pričel sem malo igrati tenis na teniško steno, čez nekaj časa si podajat žogico s prijatelji preko mreže (“šupsat”, kot pravimo) in še kasneje začel igrati z njimi na točke. Koleno je kar dobro prenašalo napore in igral sem vedno več. Ker sem bil bolj len študent, ki mu Ljubljana ni dišala, sem vse več ur preživel ne tenisu in igral vedno z boljšimi. Nikoli mi nihče ni metal žogic ali me učil tehnike. V dveh letih sem nivo svojega tenisa dvignil na dokaj solidno raven, kar dobro sem se upiral tekmovalcem v kamniškem klubu, ki so igrali v prvi slovenski ligi (takrat je bila tudi še prva in druga jugoslovanska liga), tako da so me uvrstili v ekipo, kjer sem kar uspešno igral na zadnjih ploščah. Nekajkrat sem se udeležil tudi tekmovanj Teniške zveze Slovenije,  a dalj kot v drugi krog nikoli nisem prišel (morda se motim, ampak velikokrat pa prav gotovo ne). Enkrat sem v ligi (če si eno leto uspešno igral na zadnji plošči, si naslednje leto igral na višjih ploščah, kjer pa si bil “kanofuter”) celo igral s kapetanom naše Davis Cup reprezentance Blažem Trupejem, ki me je nabil 61 60 v dvajsetih minutah. Star sem preko 50 let, zadnjih dvajset let sploh nisem igral, oziroma igram v kamniški in ljubljanski ligi in to v eni od “srednjih lig” (tretja od pet lig), kjer občasno zgubim…da bi se lahko enakovredno meril z Blažem Janharjem, Mitjo Malijem ali celo Tonetom Komarjem in Alešem Mačkom, ni šans!! In ne smem igrati na rekreativnem touru….niti B turnirja pravih rekreativcev ne bi zmagal, pa ne smem igrati….Upravni odbor DITS-a premišljuje, kako bi v tekmovanja vključil takšne igralce, ki so v svojem bistvu bolj pravi rekreativci kot pa  bivši tekmovalci  tipa Marko Por, Blaž Trupej, itd. Prav zaradi “tanke rdeče črte” oziroma meje, ki deli posamezne primere, bi bilo prav vse posamezne primere pregledati in jim dovoliti (ali pa tudi ne) nastopanje. Upam, da mi ne bo zameril, a navedel bom še primer Marka Lopatiča, ki samo potrjuje, da naše odločitve, ko bomo nekomu dovolili igranje, ne bodo deležne nobenih reakcij, v nekem primeru pa bodo reakcije burne. Marko Lopatič je bil prvič registriran za neko tretje ligaško ekipo, za katero je odigral  šest  tekem in samo eno zmagal, ko je imel 23 let. Danes spada med najboljše veterane in prav gotovo bi veliko vlogo igral tudi v slovenskem rekreativnem tenis touru. Najina kariera je podobna, kar se tiče začetka, po podatkih iz arhiva TZS sem jaz celo “bolj tekmovalec” kot on, saj sem odigral veliko več tekem in zmagal bistveno več dvobojev kot on. Če bi upravni odbor sprejel odločitev, da se meni dovoli, da igram rekreativne turnirje, nihče ne bi niti pisnil, če pa bi takšno odločitev sprejeli za Marka Lopatiča, pa bi bil kar precej velik “halo”, v to sem prepričan. Bistvo rekreativnega tenisa je seveda organizacija tekmovanj, kjer so bodo med sabo merili približno enaki igralci, saj je med rekreativci še več razlik kot med tekmovalci. Pri tem ni nepomembno izpolniti pričakovanja vseh rekreativcev tudi kar se tiče uspešnosti – vsak od nas je rad uspešen, kar se seveda vidi kot uvrstitev oz, napredovanje na lestvici. Če bomo preveč sprostili pravila in “v igro” spustili predobre bivše tekmovalce, potem bo rekreativni tour verjetno hitro deležen bridke usode…zato mora biti odločitev upravnega odbora argumentirana in pretehtana.  Predsednik tekmovalne komisije Anton Grosman že pripravlja analizo vseh registracij tekmovalcev in bo prav gotovo v številkah pokazal in dokazal, ali drži “ena ali druga teorija”. Koliko je takih igralcev, kot sem jaz in Lopatič. ali se sploh “splača reskirati” za nekaj več bivših tekmovalcev, ki pa lahko porušijo cel sistem rekreativnega tenis toura. Prav gotovo koraka nazaj ne bo, zato je morda bolje z odločitvijo še malo počakati, ali jo morda sprejeti samo za slovensko ekipno ligo, kjer vplivi na lestvico niso tako izraziti. Praksa bo bo pokazala svoje…..Vsak komentar je še vedno dobrodošel, le skupaj bomo našli “pravo stvar”. Na fotografiji Marko Lopatič in Gregor Zule – sta prava rekreativca ali bivša tekmovalca? To, da odlično igrata tenis, pa ni sporno…